FAQ

NE DRŽI.

To je samo vtis, ki ga skušajo ustvariti. Slovenski zdravstveni sistem se v osnovi financira iz:

  • Obveznega zdravstvenega zavarovanja vseh državljanov pri ZZZS na podlagi zakona, načeloma s plačilom prispevkov
  • (prostovoljnega!) dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga omogočajo 3 zavarovalnice v Sloveniji

Uporabniki in plačniki zdravstvenega sistema pa nimamo nobene možnosti, da si način trošenja našega (!) denarja ogledamo na transparenten način, saj z ZZZS nismo v nikakršnem pogodbenem odnosu.

DRŽI.

Vpliv države na zdravje je izredno velik, saj vsak njen ukrep oziroma dejanje posredno ali neposredno vpliva na zdravstveno stanje prebivalstva. Če država ne izvaja svoje vloge uspešno, potem so tudi napori posameznika, delodajalcev in zdravstvenih služb zaman, ker ne morejo dati pričakovanih rezultatov. Država mora (!) poskrbeti za:

  • zagotavljanje zdravstvenega varstva na sploh: razvoj, organizacijo in delovanje zdravstvene dejavnosti in zdravstvenega zavarovanja;
  • ukrepe, ki jih sprejema in jih uresničuje na drugih področjih svojega delovanja (gospodarstvo, socialna politika, zakonodajne spremembe ipd.) in vplivajo na zdravstveno stanje posredno.

Zdravstvena politika države, ki jo načeloma predstavlja in vodi minister za zdravje, se mora oblikovati glede na potrebe prebivalstva neodvisno od politične opcije, ki je v določenem trenutku na oblasti. To pomeni, da morajo cilji zdravstvene politike in smer razvoja zdravstvenega varstva odsevati trenutno in predvideno prihodnje zdravstveno stanje prebivalstva.

NE DRŽI.

Več kot 10-letno odlašanje z zdravstveno reformo kaže na vse večje težave zaradi pomanjkanja finančnih virov, zdravnikov in vse večjega odstopanja od sodobnih sistemov načrtovanja in upravljanja zdravstva v EU in drugih razvitih državah. Ključni krivci za nastalo zatečeno stanje so deležniki slovenskega zdravstva, ki niso sposobni doumeti, da njihovi parcialni interesi škodujejo vsem in da zdajšnja organiziranost zdravstvenega varstva ne omogoča doseganja potreb razvoja medicine, potreb prebivalstva ter načina organiziranja in upravljanja izvajalcev. Zdravstveno politiko v veliki meri narekuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, večinoma povsem samovoljno in arbitrarno ter z drobnimi korekcijami, ki so odvisne od političnih strank, ki so v določenem trenutku na oblasti.

NE DRŽI.

V 23. členu ZZVZZ nam zakon opredeljuje, kaj se nahaja v košarici osnovnih storitev in tudi višino kritja, kar je razvidno v spodnji tabeli. Razlika do 100 % kritja stroškov se krije iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja (če si prostovoljno zavarovan) ali z neposrednim dolačilom.

Višina kritja Storitve
100 % – sistematični in drugi preventivni pregledi otrok, učencev, dijakov in študentov do dopolnjenega 26. leta starosti, žensk v zvezi z nosečnostjo in drugih odraslih oseb v skladu s programom, razen pregledov, ki jih na podlagi zakona zagotavljajo delodajalci,

– preprečevanje, presejanje in zgodnje odkrivanje bolezni, skladno s programom, ki ga sprejme Zdravstveni svet,

– svetovanje, izobraževanje, usposabljanje in pomoč za spreminjanje nezdravega življenjskega sloga,

– zdravljenje in rehabilitacija otrok, učencev in študentov, ki se redno šolajo in otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter otrok in mladostnikov z nezgodno poškodbo glave in okvaro možganov,

– zdravstveno varstvo žensk v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom,

– preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje infekcije HIV in nalezljivih bolezni, za katere je z zakonom določeno izvajanje ukrepov za preprečevanje njihovega širjenja,

– obvezna cepljenja, imunoprofilaksa in kemoprofilaksa skladno s programom,

– zdravljenje in rehabilitacija malignih bolezni, mišičnih in živčno-mišičnih bolezni, paraplegije, tetraplegije, cerebralne paralize, epilepsije, hemofilije, duševnih bolezni, razvitih oblik sladkorne bolezni, multiple skleroze in psoriaze,

– celovita obravnava z zdravljenjem in rehabilitacijo slepote in slabovidnosti v skladu z veljavno klasifikacijo Svetovne zdravstvene organizacije, popolne ali zelo težke okvare sluha po Mednarodni klasifikaciji okvar, invalidnosti in oviranosti Svetovne zdravstvene organizacije (1980), cistične fibroze in avtizma in oseb po nezgodni poškodbi glave in okvari možganov

– zdravljenje in rehabilitacija zaradi poklicnih bolezni in poškodb pri delu,

– zdravstveno varstvo v zvezi z dajanjem in izmenjavo tkiv in organov za presaditev drugim osebam,

– nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi,

– patronažni obiski, zdravljenje in nega na domu ter v socialnovarstvenih zavodih,

– zdravila s pozitivne liste, potrebna za zdravljenje oseb in stanj iz četrte do trinajste alinee te točke, medicinski pripomočki v zvezi z zdravljenjem oseb in stanj iz prve do trinajste alinee te točke;

– zdravila in živila za posebne zdravstvene namene s pozitivne in vmesne liste za otroke, učence, dijake, vajence in študente ter osebe z motnjami v telesnem in duševnem razvoju;

– živila za posebne zdravstvene namene s prilagojeno sestavo hranil za zdravljenje zavarovanih oseb z vrojenimi motnjami presnove;

– sobivanje enega od staršev v zdravstvenem zavodu z bolnim otrokom do starosti otroka vključno 5 let;

– predhodni in obdobni zdravstveni pregledi za športnike, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih nacionalnih panožnih športnih zvez.

90 % – storitev v zvezi s presaditvijo organov in z drugimi najzahtevnejšimi operativnimi posegi ne glede na razlog,

– zdravljenja v tujini,

– storitev v zvezi 2 intenzivno terapijo, radioterapijo, dializo in drugimi nujnimi najzahtevnejšimi diagnostičnimi, terapevtskimi in rehabilitacijskimi posegi

80 % – storitve v zvezi z zagotavljanjem in zdravljenjem zmanjšane plodnosti in umetno oploditvijo, sterilizacijo in umetno prekinitvijo nosečnosti;

– specialističnoambulantne, bolnišnične in zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, razen za poškodbe izven dela,

– nemedicinski del oskrbe v bolnišnici in zdravilišču v okviru nadaljevanja bolnišničnega zdravljenja, razen za poškodbe izven dela,

– storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti, ki niso zajete v 1. točki, ter zdravljenje zobnih in ustnih bolezni,

– medicinske pripomočke, razen v primerih iz 1. in 4. točke tega odstavka.

70 % – specialističnoambulantne, bolnišnične in zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja in nemedicinski del oskrbe v bolnišnici in zdravilišču kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, medicinske pripomočke v zvezi z zdravljenjem poškodb izven dela,

– zdravila s pozitivne liste, razen za primere iz 1. točke tega odstavka.

60 % – reševalne prevoze, ki niso nujni, zavarovanih oseb, ki so nepokretne ali rabijo prevoz na in z dialize ali v drugih primerih, ko bi bil prevoz z javnim prevoznim sredstvom ali osebnim avtomobilom za njihovo zdravje škodljiv, ali zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebujejo spremstvo zdravstvenega delavca,

– zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja.

50 % – zdravila in živila za posebne zdravstvene namene z vmesne liste,

– zobnoprotetično zdravljenje odraslih,

– medicinske pripomočke za izboljšanje vida za odrasle.

DRŽI.

Ta tržna ureditev zaradi pomanjkanja konkurence deluje neučinkovito ter za bolnike in davkoplačevalce neoptimalno. Še več: v odnosu do nas, potrošnikov, je ZZZS superioren navkljub temu, da smo mi tisti, ki vplačujemo v sistem. Vzemimo zdravje kot naložbo v prihodnost, kjer se strinjamo, da vsaka naložba zahteva svoje financiranje (to počnemo s plačevanjem prispevkov za zdravstveno varstvo).

Kot vsaka naložba tudi ta zahteva svoj donos – merimo ga lahko v bolnikovi dostopnosti do zdravstvenih storitev, v učinkih na javno zdravje, ne nazadnje v učinkih na narodno gospodarstvo, blaginjo in javne finance. Tu se zatakne. ZZZS ne poskuša transparentno oceniti donosa financiranja posameznega programa ter svojo odločitev nasloniti na transparentnih in objektivnih strokovnih in ekonomsko učinkovitih kriterijih. To pomeni, da kljub izjemno negativnim demografskim in javnofinančnim trendom, obstaja odpor nosilcev zdravstveno-ekonomske politike (ministrstvo in ZZZS) do transparentnega prerazporejanja sredstev med programi.

NE DRŽI.

Ne glede na to, da smo v času predvolilnega osvajanja od večine politikov slišali, da je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja temelj zdravstvene reforme, pa je nam potrošnikom jasno, da je težava v sistemu kot takem. Naš sistem je:

  • NEUČINKOVIT: država nima strategije razvoja sistema zdravstvenega varstva in ne uradno določene mreže javne zdravstvene dejavnosti, kar negativno vpliva na stanje v sistemu in njegovo uspešnost. Najbolj vprašljiva je zmogljivost in učinkovitost pred leti ustvarjene mreže javne zdravstvene dejavnosti, ki je bila razširjena s koncesionarji. Izvajalci se morajo gibati v okvirih dodeljenih proračunov, kar jih je polenilo do te mere, da niso vztrajni pri iskanju tehnoloških in procesnih izboljšav v dobro bolnikov. Še bolj absurdno pa je, da jih za prekoračitev proračuna ne doletijo sankcije, ker ta primanjkljaj pokrije država.
  • NEPRAVIČEN Z NASLOVA SOLIDARNOSTI: v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja je veliko krivic v imenu solidarnosti med posameznimi kategorijami zavarovancev – razlike med prispevki povprečnega zaposlenega in nekaterih drugih kategorij zavarovancev so več kot 100 %, kljub temu, da so te skupine ekonomsko močnejše, a se tega nihče ne upa dotakniti.
  • NETRANSPARENTEN: javni zdravstveni sistem ne deluje racionalno, saj na eni strani javni zavodi prikazujejo ogromne izgube in težave pri poslovanju, na drugi pa ni nikakršne pripravljenosti sistema, da se spremeni, za kar so po našem mnenju krivi lobiji, ki so prisesani na naš zdravstveni sistem – notranji in zunanji krvosesi. Medtem ko se menjajo ministri za zdravstvo, išče »krivce« za stanje v našem zdravstvenem sistemu v načinih financiranja, ostaja jedro ozurpatorjev skrito.
  • ZASTAREL: z razvojem in prilagajanjem obstoječemu stanju potreb prebivalstva smo se ustavili pred več kot desetletjem. Pri tem pomislimo samo na dejstvo, da se prebivalstvo v Sloveniji stara in da naš zdravstveni sistem že sedaj kleči pred potrebami uporabnikov, konsenza o renesansi našega sistema pa še vedno ni.

DRŽI.

V psihološkem ustroju uporabnika zdravstvenega varstva je želja, da v primeru predolgih čakalnih vrst poskusi zaobiti sistem po načelu »koga poznam«, kar pomeni preskakovanje čakalnih vrst in slabšanje položaja preostalih bolnikov. »Kuvertno« podkupovanje ali izkoriščanje »vez in poznanstev« so sivo področje v našem zdravstvu, ki pa bi ga lahko zajezili že s preprosto transparentnostjo in javno dostopnimi podatki o posameznih čakalnih vrstah (ki so seveda usklajene z zakonom podrtim varovanjem osebnih podatkov). Verjamemo, da ne obstaja nacionalnega sistema zdravstvenega varstva brez čakalnih vrst, vendar nepreglednost, nepravičnost in neuravnoteženost med posameznimi programi in čakajočimi bolniki, predstavlja preveliko tveganje in so odraz slabega vodenja. Tako Ministrstvo za zdravje kot ZZZS morata pristopiti tvorno k tej problematiki.

NE DRŽI.

Dosledno bi se morali upoštevati osnovna načela ekonomske upravičenosti in sprejemljivosti delovanja posameznih javnih zavodov. Predvsem je potrebno spremeniti način njihovega upravljanja, saj je premalo jasna odgovornost za poslovanje organizacij in prevzemanje obveznosti iz naslova njihovega slabega poslovanja s strani države ali občin. Veliko zdravstvenih organizacij je razvilo kulturo stalnih zahtev po dodatnem denarju v vsakoletnih partnerskih pogajanjih, iz česar lahko sklepamo, da imajo predstavniki pogajalskih strani še vedno premalo zavedanja, da moramo ta denar zaslužiti – tako delodajalci kot zavarovanci, ki smo zakonsko prisiljeni plačevati prispevek, zato je za nas še kako pomembno, kaj za ta denar dobimo. Zato je neverjetno, da nimamo nobenega vpliva pri zahtevi po gospodarnosti.

DRŽI.

Problematika javnih naročil je bila mnogokrat izpostavljena, ogromno primerov je tudi odjeknilo v javnosti, a očitno do sedaj ni bilo nobene politične volje, da bi prišlo do sprememb, ki bi uvedle jasno zastavljene cilje in izvedbo. Javna naročila so poseben problem v zdravstvenem sistemu – tako na področju gradenj kot zdravil in medicinskih pripomočkov. Vsi državljani poznamo afero operacijskih miz, ki ni nikoli doživela epiloga na sodišču.

Tipičen primer je denimo problematika ureditve in financiranja lekarništva, kjer so kartelne ureditve te dejavnosti povzročile ekonomsko neučinkovitost rabe javnofinančnih sredstev za zdravila in tako posredno omejuje dostopnost do zdravil, viša njihov javnofinančni in družbeni strošek ter negativno vpliva na bolnika in davkoplačevalca. Noben minister, nobena vlada ni bila sposobna na tem področju narediti reda – uvesti centraliziran in transparenten sistem naročanja, uporabiti prednosti, ki jih Sloveniji omogoča EU (prost pretok blaga). Da ne govorimo o nehigienični povezavi med farmacevtsko industrijo in zaposlenimi v zdravstvu, ki sedijo v različnih komisijah in odločajo o vrstah zdravil in pripomočko.

AKUTNO STANJE.

Zdravniki »dvoživke«, ki na netransparenten način delajo hkrati v javnih in zasebnih ustanovah, pri čemer jim delo v javnih ustanovah daje prednosti pri delu v zasebnih subjektih. Torej govorimo o tem, da zdravniki, ki svoje hkratno delovanje v javnem in zasebnem zdravstvu zlorabljajo tako, da bolnike preko zasebnih ambulant uvrščajo na čakalne vrste v javnem zdravstvu. Vse to kaže na slab nadzor, ki je uporabnikom slovenskega zdravstvenega sistema prikrit.